Včasih je boj težek. Tudi če v teoriji veš vse, se dogledno dovolj spoštuješ in naivnost ni tvoja lastnost. Preprosto ljubiš (napačnega). Komu prishluniti takrat? AJDA GREGORC
»Ne morem zbrati atomov moči, da bi ga odslovila. Srce me vleče naravnost tja na polje rdečih zastavic, ki mu ni videti konca,« si končno prizna. Ker je čustveno nedostopen, zrel za jasli pri 32 letih in niti ne tako zelo prijazen, kot se oglašuje, omenjenega res ne morem zanikati. »Vem, da ni dober zame in sem pamet izgubila neznano kje, ampak umrla bom brez njega, veš.« Se spomnite dramskega trikotnika pri slovenščini v gimnaziji? Zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova. No, zdaj smo nekje pri vrhu, ker se je zaplet že zgodil. »Sama sem že nekajkrat umrla za koga, ampak nekako še diham. In ti boš tudi. Obljubim,« ji odvrnem. Svetujem ji, da si da nekaj dni. »Da se ti umiri srce in zbistrijo misli.« Če to zares kliče, bo bučalo tudi po izolaciji. Kako sem pametna za druge, pomislim, medtem ko je še pred kratkim ona meni podajala robčke.
Srce in glava že od prvih 'najdb' romantike veljata za ločeni entiteti, čeprav jih ves čas omenjamo v istih stavkih. Kot na političnem podiju se zdi, da če zavzameš eno stran, ne moreš stati tudi na drugi. S tema fizičnima prispodobama si pogosto razlagamo odnose, predvsem kadar vanje vstopamo ali smo na robu njihovega zapuščanja. Dejstvo, da ju tudi fizično ne štejemo ravno za soseda, k tej poetični percepciji le še doda svoje.
»Sledi srcu,« je splošen filmski napotek, ki ga predstavnik starejše generacije venomer da zaljubljenemu mlajšemu, preden ta steče na letališče za tisto, po kateri kliče njegovo srce. P. S. Ta je običajno ta prava. »Vklopi možgane,« pa je običajno stavek starševske figure, ko se omenjeni lik zaljubi v napačno izbiro, nasploh ali le po njihovem mnenju.
Vsi smo ju verjetno že slišali, ko je srce narekovalo nekaj drugega kakor glava. Ko se ta dva ne razumeta, se namreč znajdemo v lastnem nasprotju interesov, s tem pa v nezavidljivem položaju. Pravzaprav je ta z razlogom izhodišče vsake dobre mehiške ali turške telenovele. Naše življenje tej postane kmalu tudi podobno, če se nam to zgodi, ne glede na to, kako dolgo smo že odrasli. Morda je prav to razlog za vse sezname, kaj mora bodoči partner imeti, in njihovo vestno kljukanje – da nas srce ne bi slučajno speljalo na stranpot.
Čez palec ocenim, da s poslušanjem izključno srca žanjemo zadovoljstvo na kratek rok, v nasprotnem primeru pa si naredimo ogromno uslugo na dolgi rok. Sicer bi bili verjetno še vedno s prvo srednješolsko ljubeznijo, zaradi katere se danes ob srečanju v lokalnem supermarketu skrivamo za policami. Dober primer izključno razumske strani vstopanja v odnose je na primer dogovorjen zakon, kjer so čustva izvzeta iz enačbe. Če se srce priključi, super, če ne, pač ne. A dati ga povsem na pašo je kljub vsem 'srcozlomom' lahko prav tako tvegano dejanje. Najlepše je, kadar glava lahko potrdi to, kar že sluti srce. Življenje pod milim nebom.
Okvirna hipoteza je postavljena, zato je čas, da pisec umolkne in spregovori znanost. Najprej nevrologinja Gaja Klarendić, dr. med.
Eureka!
Kaj pa če so liriki in romantiki vendarle malce pretiravali in nam znanost o človeški nevrologiji pravi drugače? Natančneje to, da so srce in možgani v resnici le možgani. Nevrologinja Gaja Klarendić, dr. med., pove, da naše misli in čustva hkrati pomembno vplivajo na telo, čemur rečemo utelešeno mišljenje. »Kronične negativne misli v telesu tako povzročajo fizični stres, huda čustvena bolečina pa v srcu lahko sproži reakcijo, ki spominja na srčni infarkt zaradi zamašene žile, čemur rečemo sindrom strtega srca.« Celo branje nežnih besed lahko tako vpliva na ritem bitja srca.
Malce še nadaljujmo …
A vsega si o ločevanju srca in možganov vendarle ne domišljamo, saj imamo namreč dele možganov, ki bolje pretehtajo vzroke in posledice ter so bolj matematični, in dele možganov, ki so bolj čustveni, intuitivni. Slednji so bolj povezani s hitrimi reakcijami, ki jih upravlja limbični sistem, in bolj podobni temu, čemur tradicionalno rečemo srce. To je povezano tudi s številnimi nezavednimi reakcijami našega telesa ob določenih mislih ali čustvih. »Ker te reakcije čutimo kot povečan srčni utrip, se je verjetno tudi razvilo tradicionalno ločevanje na srce, torej možgane, ki upravljajo čustvene reakcije, in možgane, ki so bolj matematični s svojimi suhoparnimi miselnimi procesi. Oboji v resnici med seboj sodelujejo, se celo dopolnjujejo,« pojasni nevrologinja.
Matematični del možganov pa trči ob izziv, ko je na delu zatreskanost, ki je zadnje čase pod lupo.
Zaljubljenost na razsodišču: travma v ovčji preobleki ali le naravna danost?
Ko svet bolj diši, ko je neznano navdihujoče, ko so metulji v trebuhu dovolj, da izpustimo kosilo, ko imamo sebe malce rajši, ker nas ima rad nekdo drug, ko gre sicer nesrečno srce na dopust. Ali po znanstveno: zmes kortizola in dopamina. Nič več, nič manj.
»Tako bi spet čutila tiste občutke,« Kot domine se zvrstijo: »Jaz tudi.« Med njimi je tudi moja pritrditev. Všeč mi je, kako neobremenjeno je to povedala. Brez možnosti za predpostavke, da je temelj za takšno izjavo naivnost, nedoraslost ali plehkost. Ne, le človeškost. Zaljubljenosti se ne spomnim več toliko, da bi jo lahko začutila le ob misli nanjo, pa vendar je pustila dovolj močan vtis, da si je želim še.
Celoten članek preberite v aktualni številki revije ELLE.
Fotografije: Profimedia
